Konteksti (Tomaž Bešter),
5. december 2019
―
vir slike: bukla.si
Nekje proti koncu oktobra sem v zgodnjih jutranjih urah na poti od železniške postaje do Turjaške z užitkom poslušal tisto edicijo Apparatusa, v kateri je sultan Anže gostil Jureta Gregorčiča, s katerim sta izvrstno kramljala o takšnih in drugačnih vozilih in vsem, kar spada zraven. Ta vse, kar spada zraven, je vseboval tudi nekaj besed o počitniških prikolicah, kjer sem nekje sredi Kolodvorske doživel en tak Aha-erlebnis, ki mu je sledil zadovoljen nasmešek, saj sta se povprašala, kako bi bilo, če bi te prikolice lahko spregovorile. Nasmešek na mojem obrazu je sledil natanko zato, ker sem vedel, da imata odgovor čisto čisto blizu. V tistih dneh sem se z veseljem namreč prepuščal izvrstnemu čtivu z naslovom Ne sprašujte za pot, z ljubkovalnim podnaslovom Blodnik po Istri. Tako, da jima tule predlagam, da ga odpreta na strani 85. A trik te knjige je še kje drugje. Marsikje drugje. Blodnik po Istri združuje veliko tega, kar si želimo od knjige. Gre za besedilo, ki se v srcu spogleduje s pravcatim potopisom, a si ne dela utvar, da je vsako takšno delo le objektiven trip down memory lane, temveč je ponosno vzklil iz oseb, ki so ga napisale, odlično obtežen z njihovimi osebnimi pogledi, spomini, željami, napotki, znanji in občutki. Blodnik je zato vse prej kot potopis ali vodnik. Je pot zapisov, ki bi prej lahko živeli tudi na kakem blogu, ali kot nekoliko sproščen komentar različnih situacij sodobne Istre, njenih prebivalcev, krajev, šegavosti in napotil za dopustovanje. Tisto, kar je v drugih besedilih razlog, da nad njimi viham nos, je tule odličen element. Na prvem mestu je prav to, da so ga pisale tri: Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč. Pa tudi brez Milanke Fabjančič, ki je besedila ozaljšala z ilustracijami in karikaturami, ne bi Blodnik bil to kar je. Nemara prav to, kar potrebujemo: manj faktov, več doživetij, manj vodenja več blodenja, manj dokumentov in več interpretacije. Nekaj več humorne distance do dogajanja, ke
